Saša Gerčar

Nekega lepega sončnega dne, ko sva bila s Tomažem še študenta, sva se odločila svoj kruh¹ poskusiti služiti kot akviziterja. En sam dan, res en sam samcati dan, sva tavala po Gorici in poskušala prodati knjige, ki nama jih je v ta namen predal vodja skupine.

Povem vam, izkušnja za dol past. Nočna mora! Moj je odnehal po dveh urah, se usedel v avto in rekel, da ne pozvoni niti na ena vrata več …. jaz sem bila še malce bolj trmasta² in sama naokrog tavala še kakšno uro več, nato pa sva družno sklenila, da takšno “težačenje” ni za naju.

Ja, ja …. saj ničesar ne kradeš, prodajaš legalno, ne prodajaš nekega pofla, temveč kvalitetno literaturo, prineseš na dom, si prijazen, dobre volje …. a ljudje te gledajo, kot največjo spako sveta, se skrivajo pred tabo, ti zapirajo vrata pred nosom, so nesramni ….. no, tudi redke svetle izjeme so, vendar so res tako redke, da jih iščeš z lupo. Torej: najina akviziterska kariera se je tistega davnega leta 198x, končala.

1. … ok, ok rogljičke … [↩]
2. po tem sem znana [↩]

Dec me res že dolgo ni jezil ….. no, ajde vsaj tako močno ne, da bi se mi še nekaj ur po tem kadilo. A na vsako leto in pol se spodobi, da se baba preveč ne razvadi, a ne?

In kaj sem tokrat ušpičila?!

V naši družini imamo osebne lastnosti lepo porazdeljene. Mož je lep, pameten, natančen, redoljuben, redoljuben, natančen, natančen, redoljuben … jaz sem utrujena, tečna, površna, tečna, tečna, površna, … naš mali pa zabaven, neobremenjen z malenkostmi, bister, poln energije, … aja pa pameten in lep po atiju.

In jasno je, da jaz izgubljam denarnice, pozabljam kje sem parkirala, izgubljam ključe, pozabljam mobitel doma in moj dragi ima poleg vseh življnejskih težav, na svojem puklu še skrb zame.

In danes zjutraj, ko se midva sangvinično opupno stresni par - Jaka in jaz, končno in spet v zadnjih minutah, gužvava oprtana s 400 torbami, skozi izhodna vrata našega doma, opazim, da je moj natančni mož v vratih pozabil svoje ključe. Oja, se zgodi tudi najboljšim.

Naš mali¹ je zadnjič razmišljal o idealni šoli in ena od bistvenejših postavk, za učencem ljubo šolo, se mu je zdelo, bi bila šola brez ocen. Brez ocen? Da mi je videti učence, ki bi se učili brez sprotnega merjenja njihovih doseženih uspehov.

Merimo vse mogoče in včasih se mi zdi, da imajo morda le prav tisti, ki verjamejo v moč številk. Ne vem koliko sreče prinaša 7 in koliko nesreče 13, a zagotovo vsaka v šoli na novo dobljena 1 ali 5, kroji prihodnost tako tistemu, ki jo dobi, kot tistim okrog njega.

Spomnim se joka, ko je Jaka kao² prvič kasiral cvek in kakšno veselje ob tem, ko je na koncu leta le prišel do želene ocene.

1. po pravici povedano bom kmalu morala začeti govorit ‘veliki’ [↩]
2. bila je neumna grožnja učiteljice [↩]

“Greva tja, ker kle bova dolg čakala!” je rekel frajer drugemu frajerju zadnjič v Via Boni. Ob 12h sedim in pljuckam svojo tretjo kavo ….. Opa, opa, film navijmo nazaj, ker moram povedati vse.

Torej moja Toshiba, ga že nekaj časa lomi. Napake nikoli niso prav strašanske, a vse skupaj se vleče že dlje kot 2 meseca in tako zadeva postaja že hudo moteča.

Tistega dne sem bila dogovorjena, da prinesem svojo mašinco, ki bi jo bojda pregledali takoj, jaz bi počakala 5, 10 minut …. pa bi bilo urejeno. Japajade!

Torej najprej 5 minut, potem 10, nato so me poslali na eno kavo, spila sem raje kar dve in me od tam klicali ….. no, ne bom predolgo ….. stvar še vedno ni bila urejena in so me poslali na tretjo kavo. Tokrat sem se usedla v Via Boni in po eni uri še vedno čakala na njihov klic. Ne bat, medtem sem si urejala službene zapiske in si zapisovala ideje, ki mi tako najhitreje padajo na misel.

Recimo, da je Dr. Janez Drnovšek prišel do spoznanja o tem, kaj ga osrečuje in katere so njegove največje življenjske prioritete. In tako je v svojih zadnjih mesecih življenja pekel svoj kruh, bral in pisal knjige ter delal dobra dela. Je spoznal nekaj, kar mi še ne uspemo videti?

Če pomislim, da me je pred 20 leti gnalo naprej nekaj povsem drugega, kot danes, je najbrž možno, da tudi mene pri 60-ih zagrabi, da bi postala druga mati Tereza??!

A, ni skrbi, danes me ženejo še povsem običajne, marsikdaj zelo posvetne in materialistične zadeve. Analitično bom poskušala objeti določene zadeve, ki v današnjem razvitem svetu ženejo večinsko populacijo tudi do te mere, da je od nje odvisna.

• Kocka oz. igre na srečo so mi totalna neumnost. Niti slučajno me ne prevzame in če me pot slučajno zanese v kakšno igralnico (se mi je zgodilo že tudi iz poslovnih razlogov), bom pač preživela tisti čas tam, nato pa pobrala kar je za pobrati (ponavadi nič, ker vložek, ki sem ga MORALA vplačati hitro zapravim) in mirno odpeketala domov.

Moj dedek in babica sta kmalu po drugi svetovni vojni kupila hišo v Novih Jaršah v Ljubljani. Takrat Nove Jarše niso bile niti odsev tistega, kar so danes. Nobenih blokov ali stolpnic, le nekaj hiš razmetanih na levo in desno, vmes pa Jarška cesta, ki najbrž v tistih časih ni niti poznala asfalta.

Dedek je na njivi za hišo sadil solato, imel kurnik poln kokoši, mislim, da so nekaj časa na naši domačiji bivali celo pujsi, a jih po travmatični izkušnji …khm … no, saj veste delanja kolin … niso nikoli več želeli imeti. Posebno mesto v naši((no, pranaši družini, ker mene še ni bilo na svetu)) družini je imela goska, ki je bila tam izrecno za družbo mojemu očetu, ki je oboževal živali. Kasneje pa so zbirki domačih ljubljenčkov dodali še kozo, kup mačkov, morskega prašička, hrčka, papagaja in kanarčka. Po izročilu sodeč se imam kozi za zahvalit, da sem nekaj let kasneje privekala na svet tudi jaz. Ja, moja mama je pod pretbezo, da obiskuje kozo, v resnici prihajala pogledovat mojega očeta.

Da je ljubosumje nekaj povsem normalnega za Italijane, mi je razložil kolega iz naše italijanske pisarne, ko me je povprašal, kako kaj moj prenaša, ko se pogovarjam s kakšnim fletnim poslovnim partnerjem.

“To pa mora biti zapleteno in težko, glede na to, da sta zaposlena v istem podjetju, kajne?”

Zapleteno in težko?! Le zakaj?

“Ja, veš, mi Italijani smo itak ljubosumni že po naravi, poleg tega moja žena izgleda dobro … pa tudi rad jo imam, no …. torej je normalno, da sem ljubosumen, ni tako?”

Hmja, ne bi rekla.

Vsak, ki me pozna malce bolje ve, da svoje delo opravljam z veseljem. Že skoraj 13 let delam v istem podjetju z nezmanjšanim veseljem. Kaj je tisto, kar me vleče in drži tukaj, čeprav sem tip človeka, ki ljubi spremembe?

Eden največjih razlogov, to moram priznati, je ta, da lahko delam skupaj s svojim možem.

A mož se nam je pridružil šele po štirih letih mojega dela pri podjetju, zato je najbrž obstajalo še nekaj drugega, kar me je vleklo in privleklo k podjetju?

Mednarodni tim ljudi s katerimi delam je nekaj, kar mi je bilo zanimivo na samem začetku in je danes nekaj, kar me ne impresionira več, a bi ga zagotovo pogrešala.

Moji nadrejeni in sama lastnika podjetja Jim in Nancy Dornan so izjemno prijazni, pošteni, odprti in konec koncev preprosti ljudje, kar mi daje občutek sproščenosti in zaupanja.

Preobremenjenost je stanje duha in ne situacije.

A sem pametna, k’ne?

Prejšnji teden sem bila psihično res precej pri tleh … kr neki … obupavala sem nad zadevami, ki so drugače enostavno premagljive, s kratkim “Bu!” sem bila že na robu joka, odhod v službo je bil eden težjih jutranjih korakov, zvečer sem apatično obsedela na kavču in sebi ter družini postavljala najbolj nemogoča in neverjetna filozofska vprašanja.

Mi je resnično bilo hudo in težko? Ah, pajade … Hudo je družini Marka, fanta ki je pred par leti delal pri nas, kot študent, se kasneje nekje zaposlil, se zelo mlad poročil in si pred manj kot dvema letoma ustvaril družino, hčerkico je imel pri svojih rosnih 20 in nekaj. Konec avgusta je umrl. To je hudo! Ne pa moje težave!

A vseeno, takrat, ko si na tleh ne pomaga logično analiziranje in filozofiranje o tem, kaj so prave težave in kdaj je razlog moje tečnobe le pik komarja na moji levi ritnici.

Med spleti na katere rada pokukam in katerih zapise pogosto prebiram, je tudi blog Saše Einsidler.

Saša mi je všeč že iz časov, ko se je njena kariera šele začenjala. Po letih sva si nekje blizu (ok, ok, ona je malce mlajša) in tako se je spomnim še iz hodnikov FDV-ja, kjer je pogosto simpatično kramljala s svojima takratnima študijskima kolegoma Igorjem Bergantom in Miranom Ališičem¹. Prav simpatično dekle je bila, vedno nasmejano in polno energije.

Kasneje sem jo srečevala pred Jarškim vrtcem, kamor sem jaz vodila našega Jako, ona pa enega od njenih otrok. Ne, sploh se ne poznava, jaz pač nisem tip, ki na ulicah ogovarja ljudi, sploh pa ne znanih slovenskih fac, s katerimi nimam nič konkretno opraviti.

A ker naši mediji redno poročajo o porokah, ločitvah, porodih, selitvah, nakupih in vseh ostalih nam ostalim izredno pomembnih zadevah naših takozvanih zvezd, sem bila vedno na tekočem, kaj se s Sašo dogaja.

1. mislim, da sta tako onadva, kot tudi jaz kasneje sfalirala [↩]