Saša Gerčar

Povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si! To je nekdo rekel … pojma nimam kdo, ampak očitno mora biti ta izjava blazno pametna, ker marsikdo (vključno z mano, hehe) veselo opleta s tem stavkom.

Sicer v tem stavku ni napisano, da naj bi nas pomembne in pametne delalo že dejstvo, da se s takšnimi družimo, a zdi se mi, da večina pod to izjavo razume ravno to. In kar je še huje, dovolj jim je, da ob pogovoru, navržejo par imen, ki naj bi v “pomembnih” krogih nekaj pomenila in že mislijo, da so postali nadvse zanimivi.

“Poglej, tam je gospod taintapomembnež! Včeraj sva skupaj lovila ribe.”

“Včeraj sem bila pri pedikerju. Veš kdo je sedel poleg mene?! Gospa taintavelepomembnica. Me je pozdravila.”

Oh in sploh!

A potemtakem je mati Tereza bila povsem nepomembna persona, saj se večino svojega življenja ni ravno družila in kofetkala s temintemvelepomembnežem?

To, da je meni proslavljanje prehoda iz starega v novo leto, popolnoma odveč, najbrž tisti, ki me malce bolj poznate, že veste. No, treba ga je pač preživeti, treba je biti pokonci, našega ubogega muca je treba večkrat počohati po kožuščku, saj se od streljanja in ropotanja, ves trese, celo nekaj denarja moramo zapraviti za presketajoče palice ….. no, sreča je, da se tudi po tej strani počasi opaža, da naš sine odrašča in smo letos v to kramo vtaknili manj od 20€ ….., celo kakšen šluk ali dva šampanjca moram narediti …. vljudnostno in tradiciji v čast¹.

1. žal sem ena tistih, ki te mehurčkaste pijače preprosto ne maram [↩]

Ponavadi ne počnem tega¹, a tale mi je bil tako všeč, da ga moram deliti z ostalimi.

1. da na blog dodajam nekaj, kar ni moje in čisto moje [↩]

Danes sem razmišljala o tem, kakšne volje sem bila lani ob tem času … in kakšne volje so bili ostali …. in kaj se je takrat dogajalo.

No, takole … morda pa bo zanimivo pogledati eno leto nazaj;

Tole se je dogajalo meni.

Tole Sloveniji.

Vsekakor pa je zanimivo lanskoletno razmišljanje Dimitrija Rupla.

Ali pa lepe želje Volkca …. no, čeprav mu malce zamerim, da med bogovska talanja ni uvrstil tudi mene.

Ko je bila kraljica v Sloveniji, so vsi pisali o njej, ko s(m)o izvolili novo vlado, so vsi pisali o Pahorju ali Janši, sedaj vsi pišejo o Ruplu, Pahorju, na Janeza so že vsi pozabili, morda se kakšen spomni še kakšno dodati o recesiji, poplavah, potem pa se počasi že neha in tako bodo to glavne novice vseh naših časopisov in spletnih strani vse dokler spet kakšna zvezda ne prdne v javnosti …. no, ali pa tudi doma¹.

A da bi jaz tudi? Ne, ne prdela, objavila kaj o Ruplu. No, ja, imam sicer svoje mnenje o Ruplu in svoje mnenje o Pahorju, a pravzaprav se mi o tem res ne da razpravljati na spletu.

1. to bo zagotovo objavil Damjan Murko [↩]

Ma ne vem točno kaj imam …. več stvari skupaj.

Itak je že znano (med mojimi prijatelji), da proti koncu leta padam v krizo … ne, ni ravno depresija in jok in stok … bolj stiska s časom, želja po uresničitvi vseh še nedokončanih ciljev, zraven se doda še nekaj težav pri moji osnovni življenski vrednoti - družini in pomoč našemu mulčku pri šolskih zadevah, primešaš mojo ustvarjalno žilico in željo po izvirnem obdarovanju tako prijateljev, družine, kot sodelavcev, učiteljev, frizerjev, natakarjev in bogvekogaše. Za vsakega moram porabiti ne vem koliko časa za razmislek o ideji, nato tekam po trgovinah, pogosto doma še kaj ustvarjam, sploh pa je darila treba ustrezno lepo zaviti. Potem je tu še okrasitev doma pa priprave na božično večerjo, vmes pa seveda kup službenih opravil, ki se seveda prepletajo z decembrskim prazničnim vzdušjem, kjer je potrebno nekaj časa posvetiti tudi zabavam in večerjam … oooooh.

Košnja, pobiranje sena, krompirja ali celo trgatev in s tem moje možno zanimanje za natančno vremensko napoved, so stvari, ki imajo z mano približno toliko veze, kot Damjan Murko in kvalitetna glasba.¹²

Torej je najbrž jasno, da se z vremensko napovedjo res nisem nikoli obremenjevala. Zjutraj sem odprla okno ali pomolila nos čez vrata in vremenska napoved … no, razkritje situacije …. se je zgodilo. To je to, več ne potrebujem.

1. No, ja, priznam, da malce več povezave med košnjo in mano že je, kot med Murkom in glasbo [↩]
2. Aja, to vas zanima, če sem že kdaj kosila? Ja, 2x v življenju pa sem že potegnila avtomatično kosilnico po kvadratnem metru travnate površine [↩]

Nekaj dni tišine z moje strani ni posledica pisanja v Mojo srečno knjigo, je le posledica dileme o tem, kaj naj vam napišem.

V spletnem dnevniku naj bi bili zapisi osebni …. vsaj na zunaj naj bi delovali osebno, odgrinjala naj bi okna svojega doma, spuščala vanj popolne neznance in razkrivala svoje najgloblje misli. Ja, ja, saj se da pisati zelo pasivno, v stilu ‘Zgodilo se je’, ‘rečeno je bilo’ in podobne “obnove” knjig, filmov in zapisov drugih avtorjev. To pa meni ne gre od rok. Še filma ne morem opisati brez vpletanja svojih občutkov ter podrobnega nerganja o cmokanju mojega soseda.

Marsikdo ima prag zasebnosti precej bolj strog in višek predrznosti se mu zdi povedati kdo ga striže in z javnostjo deliti, da si v čaj natrosi cele tri žlice sladkorja ali bognedaj, da javno pove svoje politično stališče. Hmja, mislijo skeptiki, nikoli ne veš, če boš kdaj kandidiral za predsednika države, google vse pamti, pa ti bodo tafovšniintagrdi servirali, da si nekoč izjavil, da nisi za tardeče.

O našem prenovljenem terminalu vse do danes nisem še nobene rekla. OK, saj ni slab in nekako sem vesela, da je naše letališče iz vaške pristajalne steze, kjer nočni čuvaj ob najavi vsakega letala odide do glavnega stikala in prižge luči, ki jih takoj po pristanku zopet ugasne, končno začelo pridobivati podobo resnega letališča.

Žal mi je sicer, ker glavni vhod in področje prijav še vedno ostaja bolj ubogo, a vsaj po fazi sezuvanja in obuvanja čevljev, padeš v predel, ki premore celi dve nadstropji, eno ali dve trgovinici … no, ja, nekakšen ubogi našankobveznonaslanjajočise kafič in pa nov dosežek našega mednarodnega letališča …opa (!) tekoče stopnice, ki te popeljejo v zgornje nadstropje, ki je prav lično in prostorno urejeno … žal pa tudi tukaj ni lokala, kjer bi v miru popil kavo, se usedel v udobne sedeže in prebral dnevne novice.

Prvič smo obiskali Atene. Pravzaprav smo bili sploh prvič v Grčiji.

Če smo brez turističnega vodiča preživeli Barcelono in Špance, bomo pa še Atene in Grke in tako smo se ponovno podali v avanturo kar sami. Jah, s temi agencijami je tako, da v glavnem ves čas izleta bebavo hodiš za dvignjenim dežnikom, kar naenkrat ne poznaš več tujih jezikov, ne znaš več sam poiskati niti poštnega nabiralnika, vodiča pa sprašuješ tudi to, kje je najbližji WC. Zjutraj vstajaš skoraj tako, kot za službo, tebi najbolj dolgočasne muzeje si ogleduješ hudo podrobno, saj je dodatno izobraževanje o razmnoževanju čebel še vedno boljša možnost, kot stopicanje in čakanje pred zaprtim avtobusom, najboljših čevljev na tem planetu pa si nikakor ne moreš kupiti, čeprav so znižani za 50%, kajti dežnik tvoje vodičke se uspešno premika v smeri naslednje cerkve, ki te ponovno zanima prav toliko, kot prejšnji muzej zgodovine izdelave čebelarskih panjev. Naka, jaz se tega ne grem več.